Na splošno se za litje ne uporablja pritisk, zahteve glede trdnosti za opremo in kalupe niso visoke, meja velikosti izdelkov je majhna, notranja napetost v izdelkih pa je tudi nizka. Zato je z manjšimi proizvodnimi naložbami mogoče izdelati velike dele z odličnimi zmogljivostmi, vendar je proizvodni cikel dolg in je treba po oblikovanju izvesti strojno obdelavo. Na podlagi tradicionalnega litja so izpeljane metode vlivanja, vlivanja vložkov, tlačnega litja, rotacijskega litja in centrifugalnega litja.
① Perfuzija. Razlika med to metodo in litjem je v tem, da se po litju izdelek loči od kalupa; Pri prelivanju je kalup sestavni del samega izdelka.
② Vlito. Različni neplastični deli se vstavijo v votlino kalupa in strdijo z vbrizganim tekočim materialom, ki ga je treba vanj kapsulirati.
③ Tlačno litje. Pri litju se na materiale izvaja določen pritisk, ki je primeren za vbrizgavanje viskoznih materialov v kalup in skrajša čas polnjenja kalupa. Uporablja se predvsem za vlivanje epoksidne smole.
④ Rotacijsko ulivanje. Ko se material vbrizga v kalup, se kalup vrti okoli ene ali več osi z nizko hitrostjo. Material se po notranji steni votline kalupa razporedi z gravitacijo in se oblikuje s segrevanjem in strjevanjem. Uporablja se za izdelavo sferičnih, cevastih in drugih votlih izdelkov.
⑤ Centrifugalno litje. Kvantitativni tekoči material se vbrizga v kalup, ki se vrti z veliko hitrostjo okoli ene osi in se lahko segreje. Material se s centrifugalno silo porazdeli po notranji steni votline kalupa in s fizičnim ali kemičnim delovanjem strdi v cevasti ali votel valjast izdelek. Najlonske dele za monomerno litje je mogoče oblikovati tudi s centrifugalnim litjem.
